Krvavc

No pa da vam povem zakva mi je Krvavc nejboljše smučišče na svetu:
- zato k si tam v pol ure.
- zato k si lohk nazaj doma tud v pol ure če ni vreme v redu al pa če je preveč drena
- zato k z mirno vestjo lahko sediš po eni uri smuke v ležalniku, ker se nisi vozu 3 ure nekam u avstrijo da boš šou smučat in morš zdej nujno izkoristit to dnevno karto. Kva te boli. ležiš na soncu in uživaš.
- pa zato k bom gor zihr najdu ene par poznanih ljudi, tko da ni problema tud če grem sam gor. Evo zato. A rabm še kašn razlog? Pomoje da ne. Skratka, gor je fajn.

Sva šla z Jano u tork smučat. Vreme idealno, sonce, ene -4, tko da ni bil preveč mraz, sneg zlo zlo ugoden. Do pol desetih ni blo nobenga drena. Bli smo carji na smučišču. Pol se je pa začelo. Vedno več folka. Direndaj povsod. Vrste sicer niso ble tolk problematične. Ampak na smučišču je bil pa dren. In pol gledam tiste idiote, k nimajo nobenga občutka u nogah (in pameti v glavi ne sploh). Glavn jim je da se spustijo naravnost dol po hribu...jebe se jim za druge...
En divji bordar (pa sej uni na dveh smučkah so enaki) je kr direkt dol užgal. Vmes pa miljon folka. Ene 3x se je skor zabil, ene 3 tamali so se prestrašeno ustavli na progi. Ej to je pa višek. Temu pa moram povedat da to tko ne gre. In se zapodim za njim. Mu bom povedal kar mu pripada, res, že pripravljam TA KREPKE besede. Švigam za njim. Fakkk on se kr naenkrat ustavi. Jest se pa direkt vanj zapičim. In kdo je zdej kekc? Jest k sm se zabil u enga, al on k se ni u nobenga? hehe, ne vem. Samo vem da sm se pol prov čudn počutu, k sm se pustu enmu debilu tok sprovocirat, da sm se spustu na njegov nivo.

Ampak, Krvavc je vsen ZAKON!

Prazniki

Edina stvar, katera me moti pri praznikih, je kupovanje daril. Sej ne da ne maram nabavljati daril, to ne. To je čist kul. Sploh za otroke je fajn nabavljat. Ampak včasih zmanjka časa in idej. Pol je pa treba na vrat na nos hiteti u BTC in se tam drenjati z ostalimi luzerji, ki tud še nimajo daril za svoje bližnje, hehe. No v glavnem, letos sm se spasil v zadnjih sekundah. Zdej mam vse pošlihtano. Še celo lastnoročno sm zavil zadevo :)
Tko da, če ne bi dons dobil res res močnga "grlobola", bi zdele brezskrbno in veselo srkal kuhan vin na stojnicah. Pol pa še enga, pa še enga, pa najbrž še enga. A jebiga, dons tega ne bo. Neveselo srkam čaj in mi gre že na bruhanje od vse te vode.

Če je kdo kje tam, nej pa še enga zame spije. Kuhan vin valda, ne čaj. Obljubim da se bom oddolžil drug teden. :)

mal zgodovine: Dnevnik modrega d(i)rkača

Vreme je bil uredu. Mogoče mal mrzlo na začetku, a se itak ogreješ ko goniš. Nejprej nism hotu preveč navirat, da se nam do podkrvavca že čist zjebal. Vozu sm okol 28km/h. nekak se morm izkopat iz teh počasnosti in preskočit na 33km/h. Ampak pustmo to za nazajgrede, če bo še kej u nogah ostalo. Tko sm vozu, pršu do začetka klanca, se mal razdihal, zagnal štoparco, in letimo. Začetna 2 kilometra na ambrož sta vedno jebena. nima veze kolk kondicije maš, zmerej dihaš na škrge. Nejprej sm z predzadnjo prestavo gonu, pol sm pa uvidu da tko ne bo šlo in šaltal u tazadno. Kadar mi je hitrost padla pod 9 al pa 8 km, sm se dvignu in pospešu. Noge so ble zmatrane. Jebeš noge sm si govoru. Dokler lohk diham, bom gonu, noge se bodo že spočile na ravnini. No pa je res prišla ravnina in klanc dol. Ampak ni blo časa za počitek. Tam sm šaltal u tavelko prestavo in naprej naviral. Pol se pa spet klanc začne. Še dobr da ni tok strm kot prej. Tega bom že zvozu. Prov fajn je šlo. Spredej sm vidu ene par kolesarjev z gorci in jih dohiteval. En je kr odstopil, ko sm ga ujel, hehe. Zgleda da sm mu zbil moralo. En se je za mano pognal, ta tretji je pa tud zadej ostal. No unga k me je hotu sledit, sm se hitr znebu, u stilu Pantanija. Pol pa gonm, gonm, mal pogledam ket so uni zadej, pa vidm da se en kr dobr drži, ene 100 metrov za mano. U jebemu, pa me nau zdej ujel...sramota bi bla. Gonm naprej kokr noge dajo. Spijem mal vode, se prpravlam da bom smrkl stran vrgu. U tistem trenutku pa...švinnn...mimo mene prleti en na dirkalcu. Matr pa to ni možn. Kva a ma ta tip reaktivn pogon vključen al kva. Jest gonm kokr morm, on pa veselo pihne mimo mene. In sploh ne zgleda nč zmatran. Ne bom ga kr tko pustu. Šaltam u tretjo in se zaženem. Na žalost samo za 20 metrov, hehe, pol sm pa vidu da je to en višji rang on mene. Ušou mi je za ene 100 metrov naprej, potem sva pa držala razdaljo. Mogoče sm ga clo mal ujemal. Ni blo glih une tahude strmine in mi je fajn letel. Tko naprej sva šla d tazadnga klanca. Tam pa spet šok. K da ni blo dost da je un švignu mimo mene. Ne, zdej pride še en. Spogledava se na hladno, kot Ulrich in Armstrong v klancu. Jebi ga, zgleda da je on Armstrong, jest pa Ulrich, hehe. Pa gre on lepo svoj hudičevo hitr tempo naprej. Spet sm šaltou eno prestavo višje, ga probou držat. ma ni šans. ne gre to tko. Eni pač letijo u klanc,eni se pa matramo po svojih najboljših močeh. Nekak se mi dozdeva da bom pršou že do Ambroža. Res je. Morm hitr mobilca vn potegnt, pa štoparco ustavt. Kr dobr cajt, zame seveda. Ostali turbo nastrojeni nej se grejo pa solit. Gremo zdej nazaj dol. Lepo počas po klancu, da nau nesreče. U jebemu, skala na sred ceste, pa še avto gre nasprot. Vse uredu, sm odvil. Zdej se pa začne pizdarija, 15km ravnine. Nekej mam še u nogah, za ponucat. Sam vetr ne piha u tapravo stran. Bo treba garat. Nimamo kej, tko je. Na 30 ga bom probal natišat, in tako hitrost držat. Če bo mal manj, tud ne bo tko hudo. Pa ga tišimo. Matrrr kok to noge pečejo. Je res treba bit trmast. Mah, če se ne pomatraš, pa ne bo napredka. Ugotavljam da če noge pečejo, da to še ne pomeni da ne moreš več. Sam gont je treba naprej, pa bo. Sm opazu, da po enem času ene nove mišice začnejo pomagat, in se kr da zdržat. Še mal pa bom doma. Zdej je treba stisnt. Evo, Hrastje, kuj, smo že tle. Evo Leona, k živo mejo striže. Hehe, ne vem če sm bil že kdaj tko vesel, k sm Leona vidu. Konc trpljenja in hkrati užitka. Dobr trening sm naredu. Fajn je.

vsak začetk je težk

ma ne morš da verjameš. Rok ma svoj blog.
če ma Rok dinozaurus blog, ga morm met tud jest (pradinozaurus).
nimaš kej. tak je živlene.

ene par misli za začetek:
sej ni treba da smo nejboljši. sam pazt je treba da nismo nejslabši. ampak pol je pa spet sranje, k smo nekje vmes. dolgcajt, povprečje. to pa spet ni dobr. se mi zdi da je podobne misli pletel že Bajaga u enmu svojmu komadu. škoda da se nism zadnjič u kranu na koncertu spomnu, da bi ga vprašal če je slučajn že prišel do kašne končne ugotovitve. sicer pa, glede na to da še kr ta komad špila po koncertih...ma še kr ene in iste probleme, hehe. zgleda da bom mogu to zadevo kr sam razrešit.