mal zgodovine: Dnevnik modrega d(i)rkača

Vreme je bil uredu. Mogoče mal mrzlo na začetku, a se itak ogreješ ko goniš. Nejprej nism hotu preveč navirat, da se nam do podkrvavca že čist zjebal. Vozu sm okol 28km/h. nekak se morm izkopat iz teh počasnosti in preskočit na 33km/h. Ampak pustmo to za nazajgrede, če bo še kej u nogah ostalo. Tko sm vozu, pršu do začetka klanca, se mal razdihal, zagnal štoparco, in letimo. Začetna 2 kilometra na ambrož sta vedno jebena. nima veze kolk kondicije maš, zmerej dihaš na škrge. Nejprej sm z predzadnjo prestavo gonu, pol sm pa uvidu da tko ne bo šlo in šaltal u tazadno. Kadar mi je hitrost padla pod 9 al pa 8 km, sm se dvignu in pospešu. Noge so ble zmatrane. Jebeš noge sm si govoru. Dokler lohk diham, bom gonu, noge se bodo že spočile na ravnini. No pa je res prišla ravnina in klanc dol. Ampak ni blo časa za počitek. Tam sm šaltal u tavelko prestavo in naprej naviral. Pol se pa spet klanc začne. Še dobr da ni tok strm kot prej. Tega bom že zvozu. Prov fajn je šlo. Spredej sm vidu ene par kolesarjev z gorci in jih dohiteval. En je kr odstopil, ko sm ga ujel, hehe. Zgleda da sm mu zbil moralo. En se je za mano pognal, ta tretji je pa tud zadej ostal. No unga k me je hotu sledit, sm se hitr znebu, u stilu Pantanija. Pol pa gonm, gonm, mal pogledam ket so uni zadej, pa vidm da se en kr dobr drži, ene 100 metrov za mano. U jebemu, pa me nau zdej ujel...sramota bi bla. Gonm naprej kokr noge dajo. Spijem mal vode, se prpravlam da bom smrkl stran vrgu. U tistem trenutku pa...švinnn...mimo mene prleti en na dirkalcu. Matr pa to ni možn. Kva a ma ta tip reaktivn pogon vključen al kva. Jest gonm kokr morm, on pa veselo pihne mimo mene. In sploh ne zgleda nč zmatran. Ne bom ga kr tko pustu. Šaltam u tretjo in se zaženem. Na žalost samo za 20 metrov, hehe, pol sm pa vidu da je to en višji rang on mene. Ušou mi je za ene 100 metrov naprej, potem sva pa držala razdaljo. Mogoče sm ga clo mal ujemal. Ni blo glih une tahude strmine in mi je fajn letel. Tko naprej sva šla d tazadnga klanca. Tam pa spet šok. K da ni blo dost da je un švignu mimo mene. Ne, zdej pride še en. Spogledava se na hladno, kot Ulrich in Armstrong v klancu. Jebi ga, zgleda da je on Armstrong, jest pa Ulrich, hehe. Pa gre on lepo svoj hudičevo hitr tempo naprej. Spet sm šaltou eno prestavo višje, ga probou držat. ma ni šans. ne gre to tko. Eni pač letijo u klanc,eni se pa matramo po svojih najboljših močeh. Nekak se mi dozdeva da bom pršou že do Ambroža. Res je. Morm hitr mobilca vn potegnt, pa štoparco ustavt. Kr dobr cajt, zame seveda. Ostali turbo nastrojeni nej se grejo pa solit. Gremo zdej nazaj dol. Lepo počas po klancu, da nau nesreče. U jebemu, skala na sred ceste, pa še avto gre nasprot. Vse uredu, sm odvil. Zdej se pa začne pizdarija, 15km ravnine. Nekej mam še u nogah, za ponucat. Sam vetr ne piha u tapravo stran. Bo treba garat. Nimamo kej, tko je. Na 30 ga bom probal natišat, in tako hitrost držat. Če bo mal manj, tud ne bo tko hudo. Pa ga tišimo. Matrrr kok to noge pečejo. Je res treba bit trmast. Mah, če se ne pomatraš, pa ne bo napredka. Ugotavljam da če noge pečejo, da to še ne pomeni da ne moreš več. Sam gont je treba naprej, pa bo. Sm opazu, da po enem času ene nove mišice začnejo pomagat, in se kr da zdržat. Še mal pa bom doma. Zdej je treba stisnt. Evo, Hrastje, kuj, smo že tle. Evo Leona, k živo mejo striže. Hehe, ne vem če sm bil že kdaj tko vesel, k sm Leona vidu. Konc trpljenja in hkrati užitka. Dobr trening sm naredu. Fajn je.